- spovedník
- -a m (í) rel. duhovnik, ki spoveduje: spovednik da odvezo, naloži pokoro; bil je njegov stalni spovednik; zaupal mu je vse kot spovedniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
spovedník
Look at other dictionaries:
míloščinar — ja m (ȋ) 1. nekdaj duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine: bil je cesarjev miloščinar in spovednik; škofov miloščinar 2. knjiž. kdor daje, deli miloščino: bil je velik miloščinar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôče — éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spovédanec — nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
