- sodílo
- -a s (í) knjiž. merilo, kriterij: zanj je razvidnost nezmotljivo sodilo resničnosti; kolikost ne more biti sodilo za vrednoto / ocenjevati po slučajnih, zunanjih sodilih
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bránša — e ž (ȃ) zastar. stroka, zvrst, panoga: tega blaga trgovina ni imela, ker ni sodilo v njeno branšo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kolaboracioníst — a m (ȋ) nav. ekspr., za okupirano prebivalstvo kdor sodeluje z okupatorjem: postal je kolaboracionist; ljudstvo je samo sodilo izdajalcem in kolaboracionistom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sôdba — e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sodíti — in sóditi im nedov. (ȋ ọ) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zgodovína — e ž (í) 1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika