Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
šlovėti — šlovėti, ėja (šlõvi, šlova), ėjo intr. NdŽ būti garbinamam, garsėti: Taip šlovėsi ir ger gausi Mž386. Šlovu kam SD16, Sut. Lobauk, pasenk, o ilgai gyvenk neregėdams pikta, loskoje Dievo ir žmonų šlovėdams rš … Dictionary of the Lithuanian Language
bíti — bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bleščáti se — ím se tudi bleščáti ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
osvajálec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajalci so si razdelili slovensko ozemlje; fašistični osvajalci; boj proti osvajalcu 2. ekspr. kdor pride v težko dostopen kraj, zlasti prvi: pogumni osvajalci… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
po — predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó (ọ̑) 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slúh — a m (ȗ) čut za zaznavanje zvočnih dražljajev: sluh mu je hitro pešal; tako visokega zvoka s sluhom ne zaznamo; imeti dober, oster sluh; okvare, poškodbe sluha; sluh, vid in drugi čuti / napenjal je sluh, da bi slišal ušesa ● zastar. razširiti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slúti — slôvem tudi slújem nedov. (ú ó, ú) zastar. 1. sloveti: njegovo vino je slulo daleč naokrog / slul je kot dober pevec 2. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: pregovor slove: rana ura, zlata ura; naprej, je slulo povelje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
umétnost — i ž (ẹ) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
