- skovír
- -ja m (í) nar. sova, ki skovika: ponoči se je oglasil skovir; čuk in drugi skovirji
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
enotér — a o štev. (ẹ̑) star. ki je ene, iste vrste: enotero sukno / skovir je ponavljal svoj enoteri tožni klic enoličen, monoton … Slovar slovenskega knjižnega jezika