- sènčen
- -čna -o (ǝ̏) pridevnik od sence: senčna arterija; senčna kost
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
sènčen
Look at other dictionaries:
sénčen — čna o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na senco: senčne lise na stropu / senčen gozd, park; senčna stran ulice; hiša na senčnem pobočju / poiskal je senčen prostor; senčno stanovanje / skozi okno je videl le senčni obris / ekspr. sedeti pod senčno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kràj — krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
senčína — in sénčina e ž (í; ẹ̑) knjiž. senčen kraj, prostor: oddahniti si v prijetni senčini … Slovar slovenskega knjižnega jezika
senčnína — e ž (ȋ) knjiž., redko senčen kraj, prostor: za hišo je bila hladna senčnina … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vŕtek — tka m (ȓ) ekspr. manjšalnica od vrt: pred hišo je vrtek / gostilna ima senčen vrtek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zasénčje — a s (ẹ̑) zastar. senca, senčen prostor: zasenčje pod drevesom / samo v kakšnem zasenčju še leži sneg … Slovar slovenskega knjižnega jezika
