- sékanje
- -a s (ẹ́) glagolnik od sekati: sekanje drv; sekira za sekanje mesa / sekanje drevja / sekanje in požiganje suhih vej / sekanje s sabljami
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
sékanje
Look at other dictionaries:
sekáč — a m (á) 1. kdor seka, podira drevesa: sekači so posekali najlepše smreke; najeli so več sekačev; sekači in tesarji // kdor kaj seka sploh: sekač sladkornega trsta; sekač v kamnolomu / mesar sekač 2. orodje za sekanje, izsekavanje: sekač za led;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sekálnica — e ž (ȃ) 1. prostor, obrat za sekanje: delati v sekalnici 2. stroj za sekanje: električna sekalnica za meso 3. knjiž. kuhinjska deska: pospravila je z mize kruh in sekalnico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sekálnik — a m (ȃ) stroj za sekanje: sekalnik pločevine ♦ les. stroj za sekanje manj vrednega tehničnega lesa v sekance … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sekálo — a s (á) 1. priostren kovinski del orodja za sekanje: zasaditi sekalo v tnalo; sekalo krampa, sekire 2. priprava ali orodje za sekanje: dleta in sekala / sekalo za meso, repo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
drvótan — a m (ọ̄) nar. prostor na dvorišču za sekanje, cepljenje drv: Škerget si je zvijal cigareto in se pogovarjal z otroki na drvotanu ob drvarnici (F. Godina) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izbirálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na izbiranje: izbiralna priprava / izbiralna sposobnost ♦ gozd. izbiralno redčenje redčenje, sekanje dreves, ki ovirajo rast določenih dreves … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kléščenje — a s (ẹ) glagolnik od klestiti: kleščenje in sekanje / kleščenje drevja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klestílnik — a m (ȋ) priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: s klestilnikom je naklestil kup vej … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kosír — ja m (í) 1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: brusiti kosir / obrezovati trte s kosirjem // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: klestiti veje s kosirjem 2. obroček, s katerim je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kriváč — a m (á) nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivec ◊ obrt. ukrivljeno rezilo za usnje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
