- samorástnik
- -a m (ȃ) 1. ekspr. kdor mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sam, se vzgajati sam: ta človek je samorastnik; grenka mladost samorastnikov / tamkajšnja tovarna je pravzaprav samorastnik / Prežihov Voranc, Samorastniki 2. knjiž. umetnik, zlasti likovni, brez akademske, strokovne izobrazbe: v novi galeriji razstavljajo samorastniki; likovni samorastnik / pisatelj samorastnik 3. knjiž. samorasla rastlina, samoraslo drevo: to drevo je samorastnik; kislica, lapuh in drugi samorastniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.