Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
akúten — tna o prid., akútnejši (ȗ) 1. ki ga je treba rešiti, pereč: akutni problemi; akutna kriza; akutno vprašanje 2. med. ki se hitro razvija: akutni revmatizem; kronične in akutne bolezni; akutno vnetje slepiča … Slovar slovenskega knjižnega jezika
artikuláren — rna o prid. (ȃ) anat. nanašajoč se na sklep, sklepen: artikularni hrustanec ♦ med. artikularni revmatizem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dajáti — dájem, tudi dájati in dajáti em, stil. dajáti èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hromíti — ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kosteníca — e ž (í) 1. agr. sad, katerega meso se nerado loči od koščice: kostenice in kalanke 2. zastar. kostni revmatizem: muči jo kostenica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
míšičen — čna o prid. (ȋ) nanašajoč se na mišico: mišična vlakna / mišični krč, vzgib / mišični revmatizem / med votlinami je mišična pregrada mišičnata ♦ anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; mišična ovojnica mrena, ki ovija mišico;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadlóga — e ž (ọ̑) kar je za koga zelo neprijetno, težavno: revmatizem je njena stara nadloga; rešiti se nadlog; reka jim dela ob deževju hude nadloge; pomagati v stiskah in nadlogah; vojska, davki in druge nadloge / ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ozdrávljati — am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da kdo postane zdrav: ozdravljati bolnike / star. to zelišče ozdravlja revmatizem zdravi 2. postajati zdrav: mati je počasi ozdravljala od hude bolezni ozdravljajóč a e: ozdravljajoča ljubezen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokóra — e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prezébanje — a s (ẹ) glagolnik od prezebati: stradanje in prezebanje / njegov revmatizem je posledica nekdanjih prezebanj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
