Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ákna — e ž, tudi ákne neskl. (ȃ) med. mozoljavost, mozoljavica: akna je zlasti nadloga mladih; to milo se uspešno uporablja proti akni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bíč — 1 in bìč bíča m (ȋ í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič ∙ ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bôžji — a e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brême — éna s (é ẹ) 1. težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih: naložiti si breme; nositi breme na plečih; odložiti, odvreči breme z ramen; opotekati se pod težo bremena / maksimalno dovoljeno breme za vozilo tovor / nar. breme dračja butara,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hudína — e ž (í) star. težava, nadloga: od samih hudin se mu je zbledlo / tare ga hudina starosti / krivoverce so dolžili za vso hudino na svetu ∙ zastar. stradala je in hudino preganjala slabo se ji je godilo, trpela je // slaba, negativna lastnost:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
igó — ižésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. knjiž., redko jarem: vola so odpeli izpod ižesa / rešiti se turškega ižesa / dajatve so bile za ljudstvo strašno igo nadloga, breme 2. nar. vprežna priprava, ki se da živali na čelo; čelni jarem: vol je tiščal glavo v igo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kámorkóli — in kámor kóli prisl. (ȃ ọ̑) izraža poljubnost usmerjenosti: hoče stran, kamorkoli; doma ne strpi, mora v kino, kavarno ali kamorkoli in kámor kóli vez. (ȃ ọ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti kraja, proti kateremu je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mrčésen — sna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mrčes: mrčesna nadloga / mrčesni prašek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
péza — e ž (ẹ) star. 1. teža: kolo je lahko, skoraj brez peze; šele zdaj je začutil vso pezo bremena // težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih; breme: nositi pezo; odložiti pezo z ramen; težko je hropel pod veliko pezo 2. težava, skrb, nadloga:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šíba — e ž (í) 1. daljša tanka, upogljiva veja, navadno brez stranskih vej: odrezati šibo; leskova, vrbova šiba; enoletna, muževna šiba; grm z dolgimi šibami; od strahu se trese kot šiba na vodi // taka veja, ločena od rastline: poganjati, švrkati vola… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
