Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
pámet — i ž (á) 1. sposobnost dojemati, razsojati, ravnati glede na izkustvo: otrok pri tej starosti še nima dovolj pameti za tako odločitev; ravnal je, kot bi bil brez pameti; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / ekspr.: to mu narekuje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsója — e ž (ọ̑) glagolnik od razsojati ali razsoditi: razsojo je prepustil modrejšim / ni bil več sposoben jasne razsoje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsójanje — a s (ọ) glagolnik od razsojati: pri razsojanju o teh stvareh noče sodelovati; modro, samostojno razsojanje / razsojanje v civilnih zadevah … Slovar slovenskega knjižnega jezika
