- razsójanje
- -a s (ọ́) glagolnik od razsojati: pri razsojanju o teh stvareh noče sodelovati; modro, samostojno razsojanje / razsojanje v civilnih zadevah
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
razsójanje
Look at other dictionaries:
arbitráža — e ž (ȃ) 1. razsodišče v nesodnih sporih: ustanoviti arbitražo; predložiti spor državni, mednarodni arbitraži; odločba arbitraže // razsojanje, razsodba tega razsodišča: nepristranska arbitraža 2. ekon. posli, s katerimi se izkoriščajo različne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pámet — i ž (á) 1. sposobnost dojemati, razsojati, ravnati glede na izkustvo: otrok pri tej starosti še nima dovolj pameti za tako odločitev; ravnal je, kot bi bil brez pameti; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / ekspr.: to mu narekuje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsodníški — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na razsodnike ali razsojanje: razsodniški postopek / razsodniška odločba ♦ jur. razsodniški izrek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsojeválen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na razsojanje: razsojevalni kriteriji / razsojevalni akt … Slovar slovenskega knjižnega jezika
