razsodíti

razsodíti: in razsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo ♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi razsójen -a -o: zadeva je že razsojena

Игры ⚽ Нужна курсовая?

odsodíti — in odsóditi im dov. (ȋ ọ) zastar. določiti, razsoditi: odsoditi kazen; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile napovedale usodo odsójen a o: odsojeno mi je bilo, da grem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
po — predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó (ọ̑) 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsôdba — e ž (ō) 1. odločitev razsodišča, sodišča: pravilna razsodba / razsodba razsodišča ♦ jur. izdati, izreči razsodbo 2. glagolnik od razsoditi: po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsódek — dka m (ọ̑) glagolnik od razsoditi: pred odločitvijo je potreben razsodek; zmagal je trezen razsodek / čakali so na njegov razsodek / star. nima nobenega razsodka nobene razsodnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsója — e ž (ọ̑) glagolnik od razsojati ali razsoditi: razsojo je prepustil modrejšim / ni bil več sposoben jasne razsoje … Slovar slovenskega knjižnega jezika

Academic Dictionaries and Encyclopedias