- razpóčen
- -čna -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na razpok: razpočna odprtina / razpočna snov eksplozivna
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
razpóčen
Look at other dictionaries:
razpóčiti se — im se dov. (ọ ọ̑) 1. zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose: nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo / mehur se razpoči / granata se je razpočila je eksplodirala 2. prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem: zrel strok se je … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèrazpóčen — a o prid. (ȅ ọ̑) ki ni razpočen: še nerazpočene makove glavice / nerazpočene granate neeksplodirane … Slovar slovenskega knjižnega jezika
