- razorožítev
- -tve ž (ȋ) glagolnik od razorožiti: razorožitev sovražnih vojakov / prizadevanje za razorožitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
razorožítev
Look at other dictionaries:
ímperativ — a m (ȋ) 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kôlaterálen — lna o prid. (ȍ ȃ) publ. stranski, manj bistven, spremljevalen: razpravljajo o kolateralnih ukrepih za razorožitev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
popóln — a o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pugwaški — a o [págvaš ] prid. (ȃ) polit. nanašajoč se na znanstvenike, ki si organizirano prizadevajo za mir, razorožitev, znanstveno sodelovanje: pugwaško gibanje / pugwaška konferenca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razorožítven — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na razorožitev: razorožitveni postopek / razorožitvena konferenca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
