Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
porêklo — a s (é) s prilastkom 1. značilnost glede na prvotno pripadnost; izvor: raziskovati poreklo ameriškega prebivalstva / ljudje različnega narodnostnega porekla / pisatelj je španskega porekla rodu // značilnost glede na prednike zlasti s socialnega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
práktika — e ž (á) knjiž., redko (ustaljen) način ravnanja, navada: raziskovati praktiko hudodelcev; prenehati moramo s to škodljivo praktiko / raziskovati magične praktike primitivnih ljudstev obrede, običaje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sondírati — am nedov. in dov. (ȋ) 1. s sondo raziskovati, meriti: sondirati morsko dno, visoke plasti ozračja // med. s sondo preiskovati ali zdraviti: sondirati rano, želodec 2. publ. ugotavljati, raziskovati kako mišljenje, stanje a) pred določenim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
areál — a m (ȃ) območje zemljepisne razširjenosti česa, površina: povečati areal plodne zemlje; gozdni areal / ravninska mesta imajo velik areal; to ozemlje je po arealu večje, po številu prebivalcev manjše ♦ biol. areal bukovega gozda; lingv.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bíopsiholóški — a o prid. (ȋ ọ̑) nanašajoč se na biološke in psihološke procese pri človeku: raziskovati zločinstvo z biopsihološkega vidika … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cvrčálo — a s (á) zool. organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka: raziskovati cvrčala murnov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
deducíranje — a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
descendénca — e ž (ẹ̑) 1. jur. sorodstveno razmerje v ravni črti naprej: raziskovati descendenco družine 2. biol. evolucija: nauk o descendenci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
divják — a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
domoródec — dca m (ọ̑) 1. kdor je po izvoru od tam, kjer živi: domorodci in priseljenci; domorodci v Polineziji; raziskovati jezik domorodcev; navezati stike z domorodci 2. zastar. rodoljub, domoljub: pesnik je bil iskren domorodec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
