- prevážanje
- -a s (ȃ) glagolnik od prevažati: prevažanje blaga, ljudi; prevažanje topov je cesto uničilo; stroški prevažanja; stroji za prevažanje rude v rudnikih / ekspr. sit je že tega prevažanja vožnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vozíček — čka m (ȋ) 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček 2. vozu podobna priprava za prevažanje a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cícka — e ž (ȋ) žarg. ozkotirni rudniški voziček za prevažanje jamskega lesa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čolnárstvo — a [u̯n] s (ȃ) poklicno prevažanje s čolni: preživljati se s čolnarstvom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
húnt — a m (ȗ) žarg. ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga: nakladati hunte / nakopal je pet huntov premoga … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izvóšček — čka m (ọ̑) kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo: ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka // knjiž. taka kočija za prevažanje: sesti v izvošček ali izvoščka; peljati se v izvoščku … Slovar slovenskega knjižnega jezika
katámaran — a m (ȃ) 1. zlasti v indijskem in južnoameriškem okolju splav iz dveh vzporednih, med seboj povezanih hlodov: uporabljati katamaran za prevažanje ob obali 2. navt. ladja ali čoln z dvema vzporednima, med seboj povezanima trupoma: velika… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
komfortábel — bla m (á) nekdaj udobna odprta kočija za prevažanje potnikov: po Dunaju se je vozil v komfortablu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kontéjner — ja m (ẹ̑) teh. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prekladati kontejnerje; poslati blago v kontejnerjih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konvéjer — ja m (ẹ̑) teh. naprava za krožno neprekinjeno prevažanje (pol)izdelkov po tiru pod stropom: transporterji in konvejerji / drsalni konvejer … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kúrnik — a m (ȗ) 1. zaprt prostor za kokoši: očistiti, postaviti kurnik; odprl je vrata kurnika // iz palic narejen zaboj zlasti za prevažanje perutnine: vzeti kokoši iz kurnika 2. slabš. tesen, zaprt prostor: stanuje v podstrešnem kurniku … Slovar slovenskega knjižnega jezika