prednji — prȅdnjī prid. DEFINICIJA koji je ispred nekoga ili nečega, koji se nalazi ispred drugih, koji je naprijed SINTAGMA prednji samoglasnik fon. samoglasnik koji se artikulira prednjim dijelom jezika (npr. i, ü, e, ö, œ, æ); svijetli, palatalni… … Hrvatski jezični portal
stražnji — strȁžnjī prid. DEFINICIJA 1. koji je straga, na stražnjoj strani, opr. prednji 2. pren. zadnji, najlošiji SINTAGMA stražnji samoglasnik fon. vrsta samoglasnika koji se artikulira stražnjim dijelom jezika u stražnjem dijelu usne šupljine (npr. »u« … Hrvatski jezični portal
kljún — a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prȅdnjāk — m (prednjàkinja ž) 〈V āče, N mn āci〉 1. {{001f}}sport i vojn. onaj koji se nalazi ispred drugoga u koloni 2. {{001f}}razg. a. {{001f}}prednji konj u zaprezi b. {{001f}}predvodnik u stadu 3. {{001f}}prednji zub; sjekutić … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
strȁžnjī — prid. 1. {{001f}}koji je straga, na stražnjoj strani, opr. prednji 2. {{001f}}pren. zadnji, najlošiji ∆ {{001f}}∼ samoglasnik fon. vrsta samoglasnika koji se artikulira stražnjim dijelom jezika u stražnjem dijelu usne šupljine (npr. »u«, »o« i dr … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
prednjak — prȅdnjāk m <V āče, N mn āci> DEFINICIJA 1. sport i vojn. onaj koji se nalazi ispred drugoga u koloni 2. razg. a. prednji konj u zaprezi b. predvodnik u stadu 3. prednji zub; sjekutić ETIMOLOGIJA vidi pred … Hrvatski jezični portal
góbec — bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naróčje — a s (ọ̑) 1. prednji del telesa v sedečem položaju od trebuha do kolen: pramen svetlobe osvetljuje naročje sedeči figuri; položiti glavo v materino naročje; sesti komu v naročje; v naročju je držala odprto knjigo; prazno naročje; pren. spustiti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nós — ú in a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rílec — lca [u̯c] m (ȋ) 1. podaljšani, zoženi prednji del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih: prašiči brodijo z rilci po blatu; ježev rilec / odpreti rilec // ta del brez spodnje čeljusti: rilec in spodnja čeljust / skuhati rilec v ješprenju… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
