Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
beséda — e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oderúški — a o prid. (ū) nanašajoč se na oderuhe: oderuški posli / prodajati po oderuški ceni zelo visoki; posojati denar na oderuške obresti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pósoda — e ž (ọ̑) glagolnik od posoditi ali posojati: posoda in vračanje / dati, vzeti na posodo naposodo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
posójanje — a s (ọ) glagolnik od posojati: posojanje denarja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
posojeváti — újem nedov. (á ȗ) star. posojati: posojeval je samo zanesljivim ljudem posojeváti si izposojati si: veliko si je posojeval pri sosedih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastáva — 1 e ž (ȃ) 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastávek — 1 vka m (ȃ) 1. kar se zastavi: vrniti zastavek; posojati na zastavke; vzeti uro kot zastavek 2. igr. predmet, ki ga mora udeleženec dati pri igri na zastavo: igralec da, izgubi zastavek 3. znesek, ki se vplača pri igri na srečo; stava: visoki… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastavítev — 1 tve ž (ȋ) glagolnik od zastaviti1: zastavitev prehoda / zastavitev košare, soda / zastavitev vprašanja 2 tve ž (ȋ) glagolnik od zastaviti2: zastavitev predmeta / posojati na zastavitev / zastavitev vseh sil za kaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastavljávec — 1 vca m (ȃ) kdor kaj zastavlja, postavlja: zastavljavci izhodov / zastavljavci ugank 2 vca m (ȃ) kdor daje kaj v zastavo: posojati zastavljavcu denar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
