apél — a m (ẹ̑) 1. javen poziv, klic: nasloviti apel na mladino; apel Združenih narodov k miru // sklicevanje na kaj: apel na čast, na človečnost 2. zbor pri vojakih, v taboriščih: zatrobiti k apelu; večerni apel ◊ lov. pes ima dober apel je poslušen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iméti — imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ ȃ nȋmam) 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima 2. izraža, da je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krivíti — ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ȋ í) 1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo // ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krôtek — in kroták krôtka o tudi ó prid., krotkéjši (ó ȃ ó) 1. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav: krotek pes, vol / krotka čreda / ko so se konji izdivjali, so postali krotki / ekspr. zver je bila čisto krotka v njenih rokah 2. raba peša miren,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podlóžniški — a o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na podložnike ali podložništvo: podložniške dajatve / podložniški odnosi / izpolnjevati podložniške dolžnosti do cesarja ♦ zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pohléven — vna o prid., pohlévnejši (ẹ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stráh — ú stil. a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ukrivíti — ím dov., ukrívil (ȋ í) 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ukrívljati — am nedov. (í) dajati čemu krivo obliko: ukrivljati železne palice; knjižne police so se začele ukrivljati kriviti // dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet ●… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zagovoríti — ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
