- poróčanje
- -a s (ọ́) glagolnik od poročati1: njegovo poročanje ni objektivno; kronistično, napačno poročanje / prihajati na poročanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
poróčanje
Look at other dictionaries:
línija — e ž (í) 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poročeválski — a o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na poročevalce ali poročanje (o čem): poročevalsko delo / poročevalska služba / velika poročevalska mreža / slog povesti je včasih preveč poročevalski … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poročeválstvo — a [u̯s in ls] s (ȃ) nav. ekspr. poročevalska dejavnost: v tej državi je poročevalstvo precej razvito / razgledano gledališko poročevalstvo poročevalci // redko poročanje (o čem): prva knjiga je pisana leposlovno, druga pa je na ravni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rapórt — a m (ọ̑) 1. kratko, ustno uradno poročanje nadrejenemu, zlasti v vojski: biti navzoč pri raportu; parada se je začela z raportom komandantu / dnevni, jutranji raport // kratko uradno poročilo nadrejenemu, zlasti v vojski: poslušati, ekspr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
reportáža — e ž (ȃ) sestavek, radijska, televizijska oddaja, ki opisuje ali prikazuje aktualne dogodke, kraje: napisati, posneti reportažo; objavljati reportaže / fotografska reportaža fotografski posnetki o čem, navadno s kratkim komentarjem; radijska,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tendénčen — čna o prid. (ẹ̑) ki ima namen doseči prepričevalen učinek: tendenčno opisovanje, poročanje; narodno, politično tendenčen / tendenčna književnost, umetnost / redko tendenčne teorije o nastanku naroda tendenciozne tendénčno prisl.: tendenčno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tovŕsten — tna o prid. (ȓ) publ. tak, ta: tovrstno poročanje ni primerno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vléči — vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
