- ponížanje
- -a s (ȋ) glagolnik od ponižati: doživeti ponižanje; ponižanja so se vrstila drugo za drugim // stanje ponižanega človeka: zavedel se je svojega ponižanja in sramote
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ponížanje
Look at other dictionaries:
doletéti — ím dov., dolêtel (ẹ í) 1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi; doletel ga je nepričakovan poraz; kjer koli te lahko doleti smrt / učenca je doletela … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ì — in i vez. (ȉ) zastar. in, pa: vse dni i vse noči // star., v zvezi i i tako kakor: smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente medm. (ȉ) raba peša 1. izraža začudenje,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mrazíti — ím tudi mráziti im nedov. (ȋ í; ā ȃ) nav. 3. os. 1. brezoseb. čutiti mraz, drgetanje: mrazi me; mrazi me po hrbtu; v tej obleki te mora mraziti 2. redko povzročati občutek mraza: dež jo je mrazil; veter ga je mrazil v pleča; na snegu se je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámoponížanje — a s (ȃ ȋ) knjiž. ponižanje samega sebe: nagibi za njegovo samoponižanje / to je naredil iz samoponižanja / njegovo pismo je pretresljiv dokaz samoponižanja človeka / v taborišču je bil priča samoponižanju našega ljudstva … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skrún — a m (ȗ) zastar. skrunitev: maščevati se za skrun in ponižanje a o prid. (ȗ ū) star. 1. skrunilen: skruna kvanta; skruno ravnanje 2. ogaben, gnusen: skruni madeži; skruna gosenica / skrun umor ● star. skruna ljubezen krvoskrunska … Slovar slovenskega knjižnega jezika
utrpéti — ím dov., tudi utŕpel (ẹ í) 1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic: vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel; te knjige ne morem utrpeti; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj dinarjev bo že vsak… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaskeléti — ím [kǝl in kel] dov., zaskelì in zaskêli (ẹ í) povzročiti ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju: udarec z bičem zaskeli / oko me je zaskelelo / brezoseb.: zaskelelo ga je od udarcev; zaskelelo ga je v kolenu / sončna svetloba ga… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
