- utrpéti
- -ím dov., tudi utŕpel (ẹ́ í) 1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic: vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel; te knjige ne morem utrpeti; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj dinarjev bo že vsak utrpel 2. postati deležen česa negativnega, neprijetnega: četa je utrpela velike izgube; utrpeti precejšnjo škodo; publ. utrpeli so različne nevšečnosti imeli // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: utrpeti ponižanje; moštvo je utrpelo poraz je bilo poraženo; v nesreči je utrpela hude poškodbe se je hudo poškodovala / knjiž. organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi prenese, zdrži
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.