Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
gólt — a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen // slabš., redko usta: zaprl mu je golt ◊ anat. prehod iz ustne votline v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hlastéžen — tudi hlástežen žna o prid. (ẹ ẹ̄; ȃ) star. pohlepen: javnost je bila hlastežna po senzacijah … Slovar slovenskega knjižnega jezika
láskrn — a o prid. (ā) star. sladkosneden, pohlepen: laskrna ženska … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mámon — a m (ȃ) knjiž., ekspr. bogastvo, denar: mamona ima dovolj ∙ ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; okužiti se z mamonom postati pohlepen po bogastvu, denarju … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nènasíten — tna o prid. (ȅ í ȅ ȋ) 1. ki ni nasiten: nenasitna jed 2. nav. ekspr. ki se ne da nasititi: ko so se otroci vrnili z izleta, so bili nenasitni / nenasiten želodec; pren., pesn. nenasitno žrelo grobov ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nènasitljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) 1. nav. ekspr. ki se ne da nasititi: nenasitljivi fantje / ima nenasitljiv želodec / zelenjava je sicer zdrava, a nenasitljiva nenasitna 2. ekspr. lakomen, pohlepen: nenasitljivi grabežljivci ● ekspr. nenasitljivo sovraštvo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pohlépnež — a m (ẹ̑) ekspr. pohlepen človek: bil je pohlepnež in brezsrčnež … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požerúh — a m (ū) 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požerún — a m (ȗ) slabš. 1. kdor (rad) veliko jé: nikoli nima dovolj hrane, tak požerun je / spet hodi okrog stari volk požerun 2. lakomen, pohlepen človek: dve posestvi ima ta požerun, pa hoče še tretje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samogólten — tna o [u̯t] prid. (ọ ọ̄) star. 1. lakomen, pohlepen: samogolten starec; zelo so samogoltni 2. požrešen: jej počasi, ne bodi tako samogolten; samogoltne koze uničujejo zelenje samogóltno prisl.: samogoltno jesti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
