pohábiti

pohábiti
-im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • pohába — e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pohabítev — tve ž (ȋ) glagolnik od pohabiti: pohabitev vojakov / nekdaj so obsojali na smrt ali na pohabitev …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pohábljenje — a s (ȃ) glagolnik od pohabiti: pohabljenje otrok zaradi bolezni …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”