Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
pogájati — 1 am nedov. (ā) publ. 1. biti pogoj za kaj: misel pogaja besede; ti dve dejstvi se med seboj pogajata 2. biti vzrok česa, vplivati na kaj: avtor opozarja na razmere, ki so pogajale tako pesniško izpoved / ta igralska zasedba pogaja kvalitetno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
barantáti — ám nedov. (á ȃ) 1. pog. pogajati se za ceno: pri kupčiji nikdar ne baranta; barantal je s kmetom za vola / dijaki barantajo za rede se pogajajo z učiteljem za boljše ocene 2. raba peša kupčevati, prekupčevati: barantati z lesom / otroci… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bógati se — am se nedov. (ọ̑) redko ujemati se, skladati se s kom: ne vem, kako se bosta ta dva bogala // pogajati se: dolgo se je bogal s prodajalci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bótati se — am se nedov. (ọ̄) star. pogajati se, mešetariti: z njenimi starši se je botal za doto; botati se za plačilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cénkati se — am se nedov. (ẹ̑) nižje pog. pogajati se, navadno za ceno: nič se ne bom cenkal, kar kupil bom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobávnik — a m (ȃ) redko dobavitelj: pogajati se z dobavniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enakopráven — vna o prid. (á ā) kateremu pripadajo enake pravice: federacija kot skupnost enakopravnih narodov; oba jezika sta popolnoma enakopravna; pogajati se z enakopravnih pozicij; ženske so enakopravne z moškimi // redko enakovreden, enak: navzela se je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glíhati — am nedov. (ȋ) nižje pog. pogajati se, navadno za ceno: glihati za konja; nekaj časa sta glihala z očetom, končno je pa le popustil // ravnati, izravnavati: glihati pod … Slovar slovenskega knjižnega jezika
honorár — ja m (ā) 1. enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi svobodnih poklicev: dobiti, plačati honorar; pogajati se za honorar; visok honorar; honorar za članek / avtorski honorar; odvetniški, zdravniški honorar 2. plačilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kontrahírati — am nedov. in dov. (ȋ) 1. redko sklepati pogodbo, pogajati se: oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena 2. zlasti prva leta po 1945 sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine (poljskih) pridelkov, živine: nekateri… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
