Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
pòbōčje — sr 1. {{001f}}(+ potenc.) općenito ono što se slaže kao površina, izdiže ili uspinje itd. po boku čega 2. {{001f}}mat. skup svih pobočnih stranica nekog tijela … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
pobočje — pòbōčje sr DEFINICIJA 1. [i] (+ potenc.)[/i] općenito ono što se slaže kao površina, izdiže ili uspinje itd. po boku čega 2. mat. skup svih pobočnih stranica nekog tijela ETIMOLOGIJA vidi pobočan … Hrvatski jezični portal
préčkati — am nedov. in dov. (ẹ̑) 1. prehajati, iti na drugo stran ali od enega konca do drugega, gibajoč se, premikajoč se navadno v prečni smeri: neprevidno je prečkal cesto; prečkati železniško progo; prečkati reko / prečkati dvorišče; prečkati pobočje; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prilepíti — in prilépiti im, tudi prilépiti im dov. (ȋ ẹ; ẹ ẹ̑) 1. z uporabo lepila pritrditi kako stvar na drugo: prilepiti plakat; prilepiti znamko na pismo / samica prilepi jajčeca na vodne rastline pritrdi; pren., ekspr. prilepiti komu politično… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spúščati — am nedov. (ú) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol // delati, da pride kaj z višjega mesta,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
črétje — a s (ẹ̄) nar. rušje, pritlikavi bor: pobočje je poraslo s čretjem / bivakirali so v čretju pod Jalovcem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dolína — e ž (í) 1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi; priti iz doline; spuščati se v dolino; speljati cesto po dolini; vas stoji v dolini; dolga, globoka, ozka dolina;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dŕnast — a o prid. (r̄) alp. porasel z nizko gorsko travo: drnast previs; strmo drnasto pobočje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gôra — e in é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gríva — e ž (í) 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov // ekspr. dolgi, gosti,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
