bahljáti — ám nedov. (á ȃ) redko plapolati, plameneti, plamteti: ogenj bahlja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
frfotáti — ám tudi óčem nedov. (á ȃ, ọ) 1. hitro, slišno mahati s perutmi: obglavljena kokoš je še nekaj časa frfotala; ptica v njegovi roki je silovito frfotala // frfotaje letati: metulji frfotajo; splašena ptica je frfotala nad gnezdom / listje je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
frfráti — ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. biti hiter in površen pri čem: kaj pa tako frfraš, premisli malo; preveč je frfrala, zato ima toliko napak 2. plapolati, vihrati: lasje so mu frfrali v vetru; pajčolan ji je frfral okrog glave 3. redko frfotaje letati;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izplapoláti — ám dov. (á ȃ) knjiž. prenehati plapolati: plamen je izplapolal; pren. požar strasti je izplapolal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jezljáti — ám nedov. (á ȃ) 1. nar. neumestno, gostobesedno izražati nejevoljo, nesoglasje; jezikati: jezlja zoper nove postave // slabš. predrzno ugovarjati, odgovarjati: pred vsemi ljudmi je jezljal materi 2. nar., slabš. opravljati, obrekovati: ljudje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lízati — tudi lizáti lížem nedov. (í á í) 1. premikati jezik po čem: krava liže telička po glavi; mačka liže mladiče; pes liže roko gospodarju; vol se liže; žival si liže dlako; lizati si suhe ustnice / pes si liže rano z lizanjem si jo zdravi; pren.,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
páhati — am nedov. (á ȃ) 1. zastar. prihajati, veti: skozi vrata paha zatohel zrak / neki čuden duh je pahal iz njega 2. redko plapolati, vihrati: v vetru so pahala bandera … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plahodráti — ám nedov. (á ȃ) ekspr. plapolati, vihrati: perilo plahodra … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plahutáti — ám in plahútati am nedov. (á ȃ; ū) 1. hitro, slišno mahati s perutmi: ptiči so ščebetali in plahutali; kokoš je plahutala s pristriženimi perutmi, vzleteti pa ni mogla; pren., knjiž. srce mu plahuta v grozi // plahutaje letati: ptič je plahutal… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plapolánje — a s (ȃ) glagolnik od plapolati: že od daleč se je videlo plapolanje zastav / opazoval je plapolanje ognja na ognjišču; ni mogel brati zaradi plapolanja svetlobe / nemirno plapolanje domišljije // šum, ki ga povzroča tako gibanje: ležal je na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika