péšati

péšati
-am nedov. (ẹ̑) 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov hoditi, premikati se čedalje počasneje: videl je, da zasledovalci pešajo; ker je bila pot zelo strma, so začeli pešati 2. postajati slab, onemogel: oče vse bolj peša; zadnje leto je vidno pešal / ekspr. drevo je začelo pešati 3. nav. ekspr. izgubljati popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu peša / telesne moči so mu pešale; zdravje mu peša // nav. 3. os. postajati manj sposoben za (zadovoljivo) opravljanje svoje funkcije: z leti oči pešajo; srce mu je začelo pešati 4. ekspr. postajati manj močen, intenziven: disciplina, vnema peša / njena ljubezen peša ◊ lingv. raba besede peša beseda se uporablja glede na kak sinonim čedalje redkeje pešajóč -a -e: pustil je pešajoče sopotnike daleč za seboj; pešajoča ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • Montpezat (Gard) — Pour les articles homonymes, voir Montpezat. 43° 51′ 09″ N 4° 09′ 29″ E …   Wikipédia en Français

  • nemírnost — i ž (í) stanje nemirnega človeka: od nemirnosti in neučakanosti je kar naprej pogledoval na uro / zaradi skrbi in neprestane nemirnosti so mu začele pešati moči / nemirnost učencev ga je izčrpavala …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • omahováti — újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • péšanje — a s (ẹ̑) glagolnik od pešati: pešanje je pri njem hitro napredovalo / duševno, telesno pešanje / pešanje vida / pešanje discipline …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stvaríteljnost — i ž (ȋ) knjiž. ustvarjalnost: taka dela so rezultat svobodne stvariteljnosti; jezikovna, umetniška stvariteljnost / po tem letu je pisateljeva stvariteljnost začela hitro pešati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • víden — 1 dna o prid., vídnejši (í ȋ) 1. ki se vidi, opazi: vidni del ledene gore; vidni sledovi; grad je viden daleč naokoli; vidne ploskve predmeta; postaviti kaj na vidno mesto; dobro, jasno, razločno viden; viden pod mikroskopom, s prostim očesom /… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”