- oznanjeválec
- -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj razširja, uči: prvi oznanjevalci krščanstva, protestantizma / oznanjevalec revolucionarnih idej glasnik / ekspr. oznanjevalec vremena napovedovalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
oznanjeválec
Look at other dictionaries:
apóstol — a m (ọ̑) 1. rel. vsak od dvanajsterih Kristusovih učencev: apostol Peter; pisma apostolov / Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve // prvi oznanjevalec krščanstva: slovanska apostola Ciril in Metod / apostol… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blagovéstnik — a m (ẹ̑) 1. knjiž. prvi oznanjevalec krščanstva; apostol: slovanska blagovestnika Ciril in Metod 2. vznes., s prilastkom goreč glasnik ideje: blagovestnik miru … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gromóvnik — a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj: bil je eden izmed glavnih gromovnikov v skupščini; politični gromovnik / gromovnik svobode glasnik, oznanjevalec 2. knjiž. naslov za boga Jupitra ali Zeusa: veliki… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kolportêr — ja m (ȇ) 1. kdor prodaja časopise, revije po ulicah: zaposlil se je kot kolporter / publ. leteči kolporter ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih 2. knjiž., redko, s prilastkom razširjevalec, oznanjevalec: bil je vnet… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oznanoválec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. oznanjevalec: oznanovalci modrosti, resnice; oznanovalci nove vere … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razglašálec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. glasnik, oznanjevalec: razglašalec novih idej … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razglaševálec — lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. knjiž. glasnik, oznanjevalec: razglaševalec naprednih načel 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni razglaševalec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
znaník — a m (í) star. znanilec: ta veter je znanik lepega vremena / bil je znanik novih časov glasnik, oznanjevalec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
znanílec — lca [u̯c tudi lc] m (ȋ) kdor kaj naznanja: znanilec sreče / prezgodnji znanilci pomladi // glasnik, oznanjevalec: znanilec resnice ◊ agr. rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje; nakazovalec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
