Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
izpsováti — újem dov., izpsovál (á ú) redko ozmerjati, ošteti: izpsovala je sosedo izpsováti se ekspr. z zmerjanjem, oštevanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje: pusti ga, naj se izpsuje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nahrulíti — in nahrúliti im dov. (ȋ ú) grobo, glasno ozmerjati, ošteti: odposlance je nahrulil in nagnal; nahrulil jo je, zakaj ni prišla; nahruliti koga kot psa zelo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nalájati — am dov. (ȃ) oblajati: pes ga je nalajal // nizko ozmerjati: nalajal ga je, ker je prišel pozno domov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oblájati — am dov. (ȃ) 1. z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes oblaja vsakega tujca; na dvorišču jih je oblajal čuvaj / oblajati luno / kot kletvica da bi ga pes oblajal, lenuha 2. slabš. ozmerjati, ošteti: povsod so ga oblajali kot… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obrénkati — am dov. (ẹ̑) ekspr. ošteti, ozmerjati: obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti; pošteno jih je obrenkal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okŕcati — am dov. (r̄) 1. večkrat lahno udariti s prsti: okrcal ga je po prstih / okrcati s palico natepsti 2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: najprej je vsakemu dal priložnost povedati mnenje, potem ga je pa okrcal; v članku ga je pošteno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okrtáčiti — im dov. (á ȃ) 1. očistiti, zgladiti s krtačo: okrtačiti čevlje, klobuk; okrtačiti si obleko 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: preveč ga je okrtačil za tako malenkost okrtáčen a o: okrtačeno krzno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opsováti — opsújem dov., opsovál (á ú) knjiž. zelo ozmerjati: opsoval je ženo in otroka; grdo, prostaško opsovati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pès — psà m (ǝ̏ ȁ) 1. domača žival za čuvanje doma, za lov: pes cvili, laja, renči; pes je prijazno mahal z repom; ugriznil ga je pes; dražiti, naščuvati psa; izpustiti psa z verige; voditi psa na vrvici; dolgodlak pes; popadljiv, stekel pes; pes s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pesján — a [pǝs] m (ȃ) slabš., navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: kdo bi se upiral takemu pesjanu / ozmerjati koga s pesjanom / kot psovka: kako si upaš, pesjan; pesjan stari, tatinski; pren. napasti postojanko fašističnih pesjanov ◊ etn.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
