- oróžnik
- -a m (ọ̑) nekdaj uniformiran pripadnik orožništva: odpeljali so ga orožniki; orožniki in financarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
oróžnik
Look at other dictionaries:
služábnik — a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žandár — ja m (ȃ) nekdaj orožnik: žandarji so roparja že ujeli; patrulja žandarjev ● slabš. učitelj je bil pravi žandar je bil gospodovalen, ukazovalen; publ. ta država hoče imeti vlogo svetovnega žandarja samovoljno urejati razmere na svetu ◊ etn.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žandárm — a m (ȃ) zastar. orožnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
záptija — e tudi a m (ā) v turškem okolju, nekdaj stražnik, orožnik: strah pred zaptijami … Slovar slovenskega knjižnega jezika
