oróžje

oróžje
-a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • odvréči — vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ ȓ) 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • têžek — in težák têžka o tudi ó prid., téžji (é ȃ é) 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel // z izrazom količine izraža… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • avtomátski — a o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatski aparat, radijski oddajnik; avtomatski pralni stroj / avtomatski bife; avtomatska telefonska centrala; zgradili so novo avtomatsko pekarno; avtomatska… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hláden — stil. hladán hládna o tudi ó prid., hladnéjši (á ȃ á) 1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke // ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izbíti — bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • klásičen — čna o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • metálec — lca [lc in u̯c] m (ȃ) 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mitraljéz — a m (ẹ̑) avtomatsko orožje z dolgo cevjo, ki strelja zlasti v rafalih, strojnica: obstreljevati, streljati z mitraljezom ♦ voj. na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje, težka strojnica …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nosíti — nósim nedov. (ȋ ọ) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odmetávati — am nedov. (ȃ) 1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo; odmetavati z lopato 2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”