- opotekàv
- -áva -o prid. (ȁ á) ki se opoteka: opotekav bolnik; pijan je in opotekav / opotekava hoja / ekspr. opotekavo govorjenje opotekávo prisl.: opotekavo je odšla k vratom
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.