- opíčiti
- -im dov. (í ȋ) nar. vzhodnoštajersko zapičiti: opičiti kol v zemljo / svoje oči je opičil v soseda; s pogledom se je opičila vanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
opičiti — opíčiti svrš. <prez. òpīčīm, pril. pr. īvši, prid. rad. opíčio, prid. trp. òpīčen> DEFINICIJA žarg. udariti ETIMOLOGIJA ekspr … Hrvatski jezični portal
opičen — òpīčen prid. <odr. ī> DEFINICIJA pren., v. udaren (2), opaljen (2) ETIMOLOGIJA vidi opičiti … Hrvatski jezični portal