- okupátorjev
- -a -o (ȃ) pridevnik od okupator: obračunali so z izdajalci in okupatorjevimi sodelavci; okupatorjevo nasilje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
okupátorjev
Look at other dictionaries:
bojkotírati — am nedov. in dov. (ȋ) zavračati zveze, zlasti trgovske: med vojno so ponekod popolnoma bojkotirali okupatorjev trg / vse mesto ga je bojkotiralo // ne udeleževati se česa: bojkotirati tekme, volitve … Slovar slovenskega knjižnega jezika
domàč — áča e prid. (ȁ á) 1. nanašajoč se na dom 1: a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
húnski — a o prid. (ȗ) nanašajoč se na Hune ali hune: hunski vpadi / hunska plemena / hunska dejanja okupatorjev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izdajálec — lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalca; ta človek je izdajalec in denunciant / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izžívljati — am nedov. (í) 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kruhojédec — dca m (ẹ̑) ekspr. kdor (rad) je kruh: bil je velik kruhojedec / postal je okupatorjev kruhojedec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krvníštvo — a s (ȋ) knjiž. rabeljstvo: krvništvo se mu je zastudilo / krvništvo okupatorjev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
órgija — e ž (ọ) 1. pri starih Grkih in Rimljanih versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza: udeležiti se orgije 2. nav. mn., ekspr. razbrzdano veseljačenje: prirejati orgije; zabava se je razvila v orgije; opolzke, razkošne orgije; pren … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ozavéstiti — im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel // narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogròm — ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren … Slovar slovenskega knjižnega jezika
