- odvétniški
- -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odvetnike: odvetniška dejavnost; prositi za odvetniško pomoč / prevzeti odvetniško pisarno / odvetniški pripravnik; odvetniška zbornica
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
odvétniški
Look at other dictionaries:
koncipiènt — ênta in énta m (ȅ é, ẹ) zastar., navadno v zvezi odvetniški koncipient odvetniški pripravnik: službovati je začel kot odvetniški koncipient … Slovar slovenskega knjižnega jezika
advokátski — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na advokate; odvetniški: advokatski posli; advokatska pisarna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
deskà — è in dèska e [dǝs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ǝ̄) 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
étičen — čna o prid. (ẹ) nanašajoč se na etiko ali etos, nravstven: etični ideal sedanjega časa; etične tendence, vrednote romana / odvetniški etični kodeks; etična vzgoja; etična zavest zdravstvenega delavca / etično ravnanje; njegovo dejanje je bilo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
honorár — ja m (ā) 1. enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi svobodnih poklicev: dobiti, plačati honorar; pogajati se za honorar; visok honorar; honorar za članek / avtorski honorar; odvetniški, zdravniški honorar 2. plačilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
praktikánt — a m (ā á) kdor dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica; pripravnik: novi praktikant še študira; v tovarni dela nekaj praktikantov / odvetniški praktikant ♦ jur. konceptni praktikant v stari… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
priprávnik — a m (ȃ) kdor dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: službo je nastopil kot pripravnik / odvetniški pripravnik; učitelj pripravnik; zdravnik pripravnik // kdor se pripravlja za kaj sploh:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
urádnik — a m (ȃ) kdor je zaposlen v javni, državni službi in opravlja uradne, zlasti pisarniške posle: uradnik mu je izdal potrdilo; imenovati, premestiti, upokojiti uradnika / davčni, občinski, poštni, sodni, železniški uradnik; nižji, višji uradnik /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
