obremenjeváti

obremenjeváti
-újem nedov. (á ȗ) 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj ● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • bremeníti — ím nedov. (ȋ í) 1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo ♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • obremenjevánje — a s (ȃ) glagolnik od obremenjevati: obremenjevanje avtomobila s prtljago / obremenjevanje otrok z delom / medsebojno obremenjevanje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pezíti — ím in péziti im nedov., pézi tudi pêzi (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) zastar. težiti, obremenjevati: breme krivde ga pezi / ta vest ji pezi duha …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • preobremenjeváti — újem nedov. (á ȗ) preveč obremenjevati: preobremenjevati temelje, voz / služba ga ne preobremenjuje; preobremenjevati učence z domačimi nalogami ∙ preobremenjevati govor s pregovori in reki delati ga manj razumljivega; ekspr. bolnik želodca ne… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stròj — strôja m (ȍ ó) 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • téža — e ž (ẹ) 1. lastnost česa, ki se kaže s pritiskanjem na podlago, z odporom pri dvigu: snov ima prostornino in težo; teža stvari se z oddaljenostjo od zemlje spreminja; počutila se je kakor brez teže // velikost te lastnosti: določiti, ugotoviti… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”