obkolíti

obkolíti
-kólim dov. (ȋ ọ́) 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka ♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • cernírati — am dov. in nedov. (ȋ) voj. onemogočiti izhod, pobeg; obkoliti, zajeti: cernirati vojno enoto …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • neúmen — mna o prid., neúmnejši (ú ū) 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • obkolítev — tve ž (ȋ) glagolnik od obkoliti: obkolitev brigade; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve; izogniti se obkolitvi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • obléči — obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • okleníti — oklénem dov. (ȋ ẹ) 1. močno, trdno prijeti, stisniti: oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti 2. trdno, tesno obkoliti: okleniti postojanko; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ukléščiti — im dov. (ẹ ẹ̑) narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati: drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom; ukleščiti roko, zapestje; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zastáviti — 1 im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”