- obdolžítev
- -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od obdolžiti: obdolžitev napačne osebe / zavrniti obdolžitve ♦ jur. kriva obdolžitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
obdolžítev
Look at other dictionaries:
dólžen — in dolžán dólžna o stil. ó [u̯ž] prid. (ọ ȃ ọ) 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gravámen — a m, mn. gravámina s (á) nav. mn., knjiž., redko obdolžitev, očitek, pritožba: mirno je poslušal njegova gravamina … Slovar slovenskega knjižnega jezika
inkriminácija — e ž (á) knjiž. obdolžitev, obtožba: njegove besede so inkriminacija ♦ jur. določitev kazenskega zakona, da je kako dejanje kaznivo dejanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nobèn — êna o tudi nobèn a o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dǝn] (ȅ ȇ; ȅ) 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ostáti — ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prerékati — am nedov. (ẹ̑) 1. jur. zanikovati, ne priznavati: toženec prereka obdolžitev; prerekati nasprotnikove trditve; prerekati tožbeni zahtevek 2. zastar. oporekati, ugovarjati: sosed mu prereka / prerekati izvirnosti dela prerékati se medsebojno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
priséga — e ž (ẹ̑) 1. na določen način dano zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: potrditi izpoved s prisego; obrazec za prisego / sodnik narekuje prisego / pod prisego izjaviti, izpovedati kaj 2. javna, po določenem postopku dana obljuba… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámoobdolžítev — tve ž (ȃ ȋ) obdolžitev samega sebe: vztrajati pri samoobdolžitvi ♦ jur. kriva samoobdolžitev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zatôžba — e ž (ō) zastar. obtožba, obdolžitev: njegove zatožbe niso resnične / poslušati zatožbo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
