Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ízvenmáterničen — čna o [vǝn in ven] prid. (ȋ ȃ) med., vet., v zvezi izvenmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: operacija zaradi izvenmaternične nosečnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
načrtováti — újem nedov. (á ȗ) 1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik // knjiž. risati: načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek 2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, področje: urbanisti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zúnajmáterničen — čna o prid. (ú ȃ) med., vet., v zvezi zunajmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: težave zaradi zunajmaternične nosečnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gravídnost — i ž (ȋ) med., vet. nosečnost, brejost: ugotoviti gravidnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
manifésten — tna o prid. (ẹ̑) knjiž. viden, očiten: manifestni sledovi; manifestna napaka; nosečnost še ni manifestna ♦ med. manifestno znamenje bolezni maniféstno prisl.: manifestno zdrav … Slovar slovenskega knjižnega jezika
noséčniški — a o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost: nosečniška slabost / nosečniška obleka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
noséčnosten — tna o prid. (ẹ) nanašajoč se na nosečnost: nosečnostna doba / nosečnostne težave ♦ med. nosečnostne pege rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske; nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nôšnja — in nóšnja e ž (ó; ọ) 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nôsnost — i ž (ó) 1. raba peša nosečnost: šesti mesec nosnosti / govori se o njeni nosnosti s sosedom 2. knjiž., redko nosilnost: zaradi tega se je nosnost ladje zmanjšala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okrógel — gla o [ǝu̯] prid. (ọ) 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike // ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
