Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bléd — a o tudi ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bledênje — a s (é) glagolnik od bledeti: bledenje kože tudi blêdenje a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obledévati — am nedov. (ẹ) knjiž. bledeti: lica mu obledevajo / izmenoma je obledeval in zardeval prebledeval / spomin nanj obledeva … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pobledévati — am nedov. (ẹ) knjiž. bledeti: lica so mu pobledevala / dekle je zardevalo in pobledevalo prebledevalo / spomin nanj pobledeva postaja manj izrazit … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rdéti — rdím nedov., rdì tudi ŕdi (ẹ í) 1. postajati rdeč: grozdje že rdi; listje je začelo rdeti / srajca rdi od krvi / rdeti od napora // zardevati: od sramu je rdel v obraz; rdeti in bledeti 2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: na vzhodu so rdeli… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
