Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
fígast — a o prid. (í) pog., ekspr. nesposoben, slab: zares sem figast delavec, ker ne znam nič spraviti skupaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ìmpoténten — tna o prid. (ȉ ẹ̑) nesposoben za spolne odnose, spolno nezmožen: impotenten moški; pren., ekspr. pokvarjena in impotentna družba … Slovar slovenskega knjižnega jezika
invalíd — a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid; postati invalid; priznati, spoznati koga za invalida; težek invalid; invalid iz prve svetovne vojne;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
invalíden — dna o prid. (ȋ) ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: invaliden delavec; rehabilitacija invalidnih otrok; telesno in duševno invalidne osebe; pren., ekspr. skoraj vsi kipi v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kríza — e ž (ȋ) 1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati: kriza narašča, nastaja; deželo je zajela kriza; med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala; podjetje je v krizi / kriza industrije, kmetijstva / gospodarska… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krmežljávec — vca m (ȃ) slabš. slaboten, nesposoben človek: imajo ga za krmežljavca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
manager — in menedžer ja [ménedžer] m (ẹ̑) 1. v kapitalistični ekonomiki vodilni uslužbenec podjetja; direktor, ravnatelj: družbo upravljajo managerji; odločilna vloga managerjev 2. publ. voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu: biti manager… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèsposóbnež — a m (ȅ ọ̑) ekspr. nesposoben človek: priglasili so se skoraj sami nesposobneži … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèzmóžen — žna o prid. (ȅ ọ ȅ ọ̑) ki mu manjka zmožnosti: morda se ni dovolj potrudil ali pa je nezmožen; življenjsko nezmožen človek / plačila nezmožni bolniki so bili oproščeni stroškov za zdravljenje / spolno nezmožen // ki zaradi bolezni, starosti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
níčla — e ž (ȋ) 1. številka nič: pripisati ničlo; število s tremi ničlami na koncu 2. izhodiščna vrednost na (merilni) lestvici med pozitivnim in negativnim; nič: danes je temperatura pri ničli; pog.: deset stopinj nad ničlo plus deset stopinj; deset… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
