Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
neizrečèn — êna o prid. (ȅ é) star. neizmeren, nepopisen: obšla ga je neizrečena groza; občutiti neizrečeno žalost; gledal jo je z neizrečenim sočutjem neizrečêno prisl.: neizrečeno se veseliti; neizrečeno dober človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
neizrécen — cna o prid. (ẹ̄) knjiž. neizmeren, nepopisen: gledal ga je z neizrecnim prezirom; znan je po neizrecnih zaslugah; začutil je neizrecno hrepenenje po domu neizrécno prisl.: neizrecno si je želel te knjige; obiska je bil neizrecno vesel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
neizréčen — čna o prid. (ẹ̄) star. neizmeren, nepopisen: neizrečna sreča; njegovo trpljenje je bilo neizrečno neizréčno prisl.: neizrečno priden otrok … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèizrekljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) 1. ki se ne da izreči: beseda je bila zanj neizrekljiva / neizrekljive misli; neizrekljive slutnje 2. star. neizmeren, nepopisen: prevzel ga je neizrekljiv strah; neizrekljivo veselje je zavladalo v hiši nèizrekljívo prisl … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèopísen — 1 sna o prid. (ȅ ȋ) knjiž. nepopisen: izraz njenega obraza je bil neopisen; obšla so ga čudna, neopisna čustva / ekspr. neopisna ljubezen, žalost 2 sna o prid. (ȅ ȋ) lingv., v zvezi neopisni čas glagolska oblika, ki se ne tvori s pomožnim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèpopisljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) nepopisen: to je bil nepopisljiv občutek / ekspr. nepopisljivo navdušenje, veselje nèpopisljívo prisl.: sporočilo ga je nepopisljivo užalostilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
