- nèolíkan
- -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki mu manjka olike, vljudnosti: neolikan človek / neolikano vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
nèolíkan
Look at other dictionaries:
cépec — pca m (ẹ) 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec 3. ekspr. neolikan ali … Slovar slovenskega knjižnega jezika
maníra — e ž (ȋ) 1. nav. mn., raba peša način vedenja, navada: imel je to maniro, da me je onikal; lepe, prostaške, uglajene manire; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka; človek prikupnih manir; človek z mestnimi manirami //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèobtesán — a o prid. (ȅ á) ki ni obtesan: neobtesan les; kup neobtesanih debel / zastar. surov, neobtesan fant neolikan, neotesan … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèolíkanec — nca m (ȅ ȋ) ekspr. neolikan človek: ne druži se s takimi neolikanci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pròst — prôsta o stil. ó prid., prostéjši in prôstejši (ȍ ó) 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rávšelj — šlja in na [šǝl] m (á) 1. star. iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov; vrša: nastaviti ravšelj v vodo // taki pripravi podobna mreža, past za ptiče, polhe: loviti z ravšljem 2. nav. slabš. grob, neolikan… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
učíti — ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
