dávkar — ja m (ā) nekdaj uslužbenec, ki odmerja in pobira davek: neizprosen davkar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fátum — a m (ȃ) knjiž. usoda: to dekle je njegov fatum; verovati v fatum; neizprosen fatum … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ostáti — ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
paragráfar — ja m (ȃ) ekspr. kdor se zelo natančno ravna po zakonih, določbah: neizprosen paragrafar ∙ slabš. s paragrafarji nočem imeti opravka pravniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stróg — a o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo // ki izraža, kaže zahtevo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
terjálec — lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj terja: izplačati terjalce; neizprosen terjalec / terjalec pravic … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vést — 1 í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv… … Slovar slovenskega knjižnega jezika