- náuk
- -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.