- nakljúb
- prisl. (ȗ) izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu nakljub / ekspr. kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel / ekspr. uspeti vsem oviram nakljub ------ predl. (ȗ) z dajalnikom, redko kljub: nakljub mrazu hodi brez klobuka
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.