Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ciklonizírati — am nedov. in dov. (ȋ) uničevati mrčes s plinom ciklonom v zaprtih prostorih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
insékt — a m (ẹ̑) knjiž. žuželka, mrčes: strokovnjaki menijo, da prenaša to bolezen kak insekt; nevarni insekti; piki insektov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izlésti — lézem dov. (ẹ ẹ̑) priti iz česa, pomagajoč si z rokami in nogami: odprtina je bila ozka in bal se je, da ne bo mogel izlesti / dati cvetačo v slano vodo, da mrčes izleze / ličinka izleze iz jajčeca izlézel zla o: slana je uničila pravkar… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mrávlja — e ž (á) 1. drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah: mravlja leze, pleza, teka; mravlja me je ugriznila; drobne mravlje; družina, gnezdo mravelj; ves dan dela kakor mravlja zelo pridno; priden je kot mravlja zelo ♦ zool. bela mravlja termit;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mrčésen — sna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mrčes: mrčesna nadloga / mrčesni prašek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mrkàj — ája tudi mrkáj a tudi mŕkaj a m (ȁ á; ȃ; ȓ) 1. zastar. mrčes, golazen: mrkaj pod skalnatimi skladi 2. nar. grdoba, malopridnež: ne pusti, da bi ta mrkaj dolgo šaril tod / kot nagovor o ti mrkaj ti, ne boš tiho … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèiztrebljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) ki se ne da iztrebiti: neiztrebljiv mrčes / neiztrebljiv pohlep … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podrépen — tudi podrêpen pna o prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na predel pod repom: podrepni mrčes / ekspr. podrepna muha muha, ki nadleguje živino; siten kot podrépna muha zelo, hudo ∙ pog., slabš. podrépna muha zelo vsiljiv, nadležen človek ♦ vet. podrepni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pojédati — am nedov. (ẹ) 1. večkrat v veliki količini jesti: pojedati in popivati 2. spravljati hrano, jed v želodec: h kosilu so hodili prvi in pojedali vse najboljše 3. drugo za drugim uporabljati, imeti za hrano, jed: dolgo niso ugotovili, kdo (jim)… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokončeváti — újem nedov. (á ȗ) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
