- možákar
- -ja m (ȃ) ekspr. dorasel človek moškega spola; mož: po poti sem srečal nekaj možakarjev / saj smo možakarji, ne babe
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
možákar
Look at other dictionaries:
barúsast — a o prid. (ȗ) redko kocinast: barusast možakar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
belobrád — in belobràd áda o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima belo, sivo brado: star belobrad možakar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brúndati — am nedov. (ȗ) 1. oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved zadovoljno brunda / možakar je brundal sam pri sebi / basi so brundali in violine pele 2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izražati nevoljo, nesoglasje: kar naprej sitnari in brunda … Slovar slovenskega knjižnega jezika
debelobúčen — čna o prid. (ȗ) šalj. ki ima debelo, veliko glavo: debelobučen možakar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
debeloók — a o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima debele, velike oči: debelook možakar / debelooke ribe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobrovóljen — jna o prid. (ọ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kàkšen — šna o zaim. (ȁ) 1. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari: fanta bodo dali v kakšno šolo; ali načrt predvideva kakšna nova naselja? / nav. ekspr., z oslabljenim pomenom: oblači se kakor kakšna princesa; zmeraj ima kakšne težave; pesnik… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mogôta — e ž (ó) star. mogočnost: možakar je sijal od mogote / prednjo je stopil v vsej svoji mogoti // v zvezi roža mogota, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati rožo mogoto … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nečéd — i ž (ẹ̑) star. ničvreden, malovreden človek: možakar je prava nečed / kot psovka molči, nečed ti grda … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pofúliti — im dov., tudi pofulíla (ú ū) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: pofulil mu je denarnico; zavojček mu je pred nosom pofulil 2. v zvezi z jo naskrivaj oditi, pobegniti: pofulila sta jo, preden se je možakar vrnil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
