- bíčev
- -a -o (í) pridevnik od bič: bičev ročnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bíčev
Look at other dictionaries:
bíčar — ja m (ȋ) 1. pripadnik srednjeveške verske sekte, ki propagira bičanje samega sebe: sprevod bičarjev 2. izdelovalec bičev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fijákarski — a o (ȃ) pridevnik od fijakar: pokanje fijakarskih bičev; fijakarski konj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gonjáč — a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
švistênje — a s (é) glagolnik od švisteti: švistenje listja / švistenje bičev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žvížgati — am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
